Kako mi je bilo na izmenjavi? Nimam besed, lahko samo rečem, da če ne bi šla, bi mi lahko bilo preklensko žal.
Ta izjemna izkušnja se je začela, ko sem vsak dan nestrpno čakala e-pošto in vso potrebno dokumentacijo, da bom lahko šla na izmenjavo, nadaljevala se je z odobritvijo in spoznanjem, da resnično grem skoraj pol leta živet v drug kraj, spoznavat ljudi in nove kulture, stran od rutine in vsega, kar mi je poznano in blizu. Nato je prišel težko pričakovan 28. februar, ko je bilo potrebno pametno spakirati kovčke za štiri mesece in pol, in s cmokom v grlu pomahati mami in očetu. Šele nato se je začelo nepozabno doživetje, in sicer 128 nepozabnih dni v Splitu, na plaži, pod palmami, na Splitski rivi ob jutarnji kavi v odlični družbi, raziskovanju dalmacije in morja. Ampak, kot pravijo, da vse, kar je lepo, hitro mine, je žal prehitro prišel ponedeljek, 26. 6. 2024, ko sem s solzami v očeh pakirala kovčke in se poslavljala od vseh mojih "dalmatink", s katerimi smo skupaj ustvarile veliko nepozabnih spominov.
Zato bi tebi, ki to bereš, in mogoče premlevaš če bi ali nebi izbral to izkušnjo v svojem življenju želim sporočiti, da ti sigurno nikoli ne bo žal, in da boš po končani izmenjavi bogatejši/a za veliko znanja, samostojnosti in lepih (prelepih) spominov.
Pred začetkom Erasmus izmenjave, roko na srce nisem pričakovala kaj veliko. Moja pričakovanja so bila večinoma usmerjena v prakso, ki jo bom tam opravljala in me je skrbelo koga bom tam spoznala. Ali me bodo sprejeli? Govorijo angleško? Kakšna je razlika v šolanju na Portugalskem in doma? Kakšen je zdravstveni sistem? Kakšno je klinično okolje? Se bom sploh lahko prilagodila? Zelo me je skrbelo če se bom počutila osamljeno, saj sem od več ljudi slišala njihove zgodbe o Erasmusu in da so se po končani izmenjavi iskali kdo so v domačem kraju. Sama sem tip človeka, ki je rad na vse pripravljen in organiziran zato mi je bilo to, da ne vem kaj bo tam, zelo veliko breme in skrb.
Sem pa na samem Erasmusu zelo uživala, veliko sem si ogledala Portugalske nasploh od severa do juga. Spoznala toliko izjemnih in srčnih ljudi, da sem se na vsakega posebej zelo navezala in sem na poslovilni zabavi celo jokala za njimi. Še danes se slišimo in si dopisujemo po socialnih omrežjih in me »updejtajo« kaj se dogaja trenutno v Lizboni. Pogrešam ta vsakodnevna druženja zvečer ob plaži in enodnevne spontane izlete in to flegmatičnost. Moja Erasmus izkušnja je bila neverjetna in bi se prav tepla po glavi, če se ne bi odločila da grem. Celo življenje bi bila jezna, da sem se prikrajšala za to priložnost. Tudi ko me moji sošolci in sošolke povprašajo, kako je bilo, dobijo z mojim nasmehom že pol odgovora. Nato pa jim povem še vse zgodbice in dogodivščine. Prav čisto vsakemu privoščim to izkušnjo in jo toplo priporočam, saj je to doživljenjska izkušnja, ter priložnost ki se ne bo nikoli več vrnila. To izkušnjo bom delila tudi med svoje otroke in jim pripovedovala. kako zelo sem uživala.
Prakso sem opravljala v Oslu, v domu za starejše občane - St. Hanshaugen omsorgssenter. Poleg prakse v domu sem se prav tako vključevala v skupine študentov zdravstvene nege na fakulteti - Lovisenberg diakonale høgskole.
Prvo obdobje prakse je potekalo tako, da sem pretežno opazovala delo in spoznavala, kako poteka njihova vsakdanja delovna rutina, ki vključuje tamkajšnje medicinske sestre ter tudi tamkajšnje stanovalce. Čez tedne pa sem individualno spoznavala zaposlene in stanovalce, s katerimi sem zgradila posebno vez, ki ostaja z menoj še danes. Komaj čakam, da jih konec leta ponovno obiščem.
Po nekaj tednih sem se lahko že samostojno vključevala v sam proces dela. Sodelovala sem z vsemi člani zdravstvenega tima ter prav tako z ostalimi delavci v domu za starejše. Vsi so bili zelo prijazni in zelo odprti do mene kot tujke, kar me je pozitivno presenetilo. Stvar, ki me je glede izmenjave najbolj skrbela, je bil jezik oziroma komunikacija v tujem jeziku. Kljub temu pa sem se precej hitro naučila osnovnih, a pomembnih norveških besed in stavkov. Tako sem poleg angleščine, ki je večinoma prevladovala v prvem obdobju izmenjave, kmalu za glavni jezik komunikacije uporabljala norveščino.
Na delovnem mestu sem razliko s Slovenijo opazila predvsem pri odnosu do stanovalcev. Vsak stanovalec je bil tretiran s spoštovanjem in empatijo. Bil je center oskrbe. Potrebe in želje vsakega so bile zadovoljene brezpogojno in profesionalno. Ta razlika se mi je zdela ena izmed najbolj izstopajočih, a se hkrati zavedam, da je vse to seveda odvisno od posameznih delavcev in od domov za starejše na splošno, kjerkoli po svetu.
Na splošno je bila moja celotna izkušnja v Oslu izvrstna. Norveški oziroma skandinavski način življenja se mi je izredno všeč. Ni pretirane hierarhije, vsi živijo nadpovprečno. Pomembna jim je kariera in bližnji, z drugim se ne obremenjujejo. Imela sem tudi to srečo, da sem bila na izmenjavi v obdobju 17. maja, kar velja za njihov največji praznik. Narodna zavest je bila na ta dan tako mogočna, da sem se tudi sama počutila, kot da sem domačinka.
Izkušnja, ki sem je bila deležna, je obogatila moje življenje. Če bi povedala kratko in jedrnato: V Oslu sem počutila kot doma in možnosti, da se tja preselim, ne izključujem in o njej razmišljam precej resno.
Skratka, Erasmus izmenjava je bila ena izmed najboljših odločitev v mojem življenju.
Udeležili sva se zimske šole z naslovom DementiaCare, in sicer v glavnem mestu Turčije, Ankari. Zimska šola je zajemala raziskovanje nefarmakoloških intervencijskih strategij, zlasti umetniške terapije, v oskrbi z demenco. Udeležili sva se niza predavanj, razprav in praktičnih vaj, ki so prikazale koristi umetniške terapije pri izboljšanju splošne kakovosti življenja bolnikov. Poleg tega je bila to odlična priložnost za izmenjavo idej in izkušnj s kolegi s tega področja.
Konec oktobra 2023 sem se za 9 tednov odpravila na študijski obisk v Gambijo, majhno državo na zahodnem delu Afrike. Tja sem se odpravila preko dobrodelne organizacije Za otroke sveta - Kids are the World. Organizacija ponuja več različnih programov preko katerih lahko opravljaš prostovoljno delo (Potuj Kot Prostovoljec). Sama sem se odločila oditi pomagat in opravljati prostovoljno delo v bolnišnici. Prostovoljna praksa sicer ni neposredno povezana z mojim izobraževanjem, vendar so mi na fakulteti vseeno priznali ure pri praksi za 3. letnik.
Odhoda v Gambijo sem se zelo veselila, vendar je prihod v Gambijo, eno najbolj revnih afriških držav, bil zame velik šok. Okolje, ljudje, vse se zelo razlikuje od evropskega življenja in okolja. Kljub temu, da sem vedela, da odhajam v revno državo si nisem predstavljala, da bo tako hudo. Ulice so zelo umazane, ogromno ljudi je na ulicah, vsi te gledajo in ogovarjajo ker si turist in si jim seveda zanimiv. Šokirana sem bila nad tem, kako so belci, ki živijo tam poudarjali, da je nevarno kot belec, turist sam hoditi po ulicah in da moreš vedno biti v skupini ter biti zelo previden. Kot oseba, ki rada raziskuje in preživlja čas sama je bilo to šokantno poslušati, saj sem vedela, da bom tam še celih 9 tednov, kar ni malo časa.
Bivala sem v hiši, namenjeni za prostovoljce, ki so prihajali v Gambijo. Nisem bila edina prostovoljka, ki sem prišla tja oktobra, sem pa bila edina, ki je ostala tako dolgo. Komaj tretji dan po prihodu sem prvič odšla v splošno bolnišnico v Kanifingu, mestu, ki je bilo nekoliko oddaljeno od predela, kjer sem bivala. Pot do bolnišnice je trajala okoli 1 uro z javnim prevozom, včasih manj, včasih več. Javni prevoz v Gambiji ne poteka tako kot pri nas (vlak, avtobus), vendar tam javni prevoz predstavljajo avtomobili in kombije, ki ob cesti pobirajo ljudi in jih pripeljejo do naslednje postaje. Postaje niso označene, ampak moraš sam vedeti kje se nahajajo. Do bolnišnice sem se peljala 4 postaje. Ena postaja pa je stala med 10 in 15 dalasijev (0,14 -0,21 €). Druga možnost prevoza je bila taksi, ki te je peljal na končno destinacijo, ampak je bil seveda dražji, med 200-400 dalasijev(3 - 6 €). Kot študentje in prostovoljci smo se raje odločili za cenejšo opcijo. Izkušnja z javnim prevozom je sprva bila grozna, saj moraš štopati ob cesti, da ti avto oz. kombi ustavi, nato se v enem kombiju, kjer je prostora za 6 oseb stiska kar 9 oseb. Vse to na 35° C. Čez čas se na to navadiš, saj je to edinstvena izkušnja in nekaj česar pri nas sigurno ne doživiš
Organizacija s katero sem potovala v Gambijo zaposluje ljudi, ki so nas izjemno dobro pripravili na pot in opravljanje nalog.
Delala sem v splošni bolnišnici, kjer je urgenca, oddelek za kirurgijo, interni oddelek, dve operacijski sobi, oddelek za porode, ki je povezan z oddelkom za otročnice, otroški oddelek, manjša soba za nedonošenčke, ter nekaj ambulant za preglede (urološka ambulanta, ginekološka ambulanta, ambulanta za spremljanje nosečnic in novorojenčkov). Poleg tega je bila tudi soba za previjanje ran ter rentgen. Delala sem na različnih področjih, štiri tedne na urgenci, dva tedna na kirurgiji, dva tedna na pediatričnem oddelku ter zadnji teden na oddelku za otročnice ter v porodnih sobah.
Obiskala sem tudi psihiatrično bolnišnico. Delo v poteka tako, da zdravnik pride v bolnišnico enkrat na teden. Takrat izvedejo vizito, kjer je pregled bolnika in takrat se odločajo o spremembi redne terapije in morebitnemu odpustu bolnikov. Medicinske sestre tudi delijo terapijo in prevezujejo rane. Nimajo delavnega terapevta ali osebe, ki bi spodbujala aktivnost med bolniki. Zato le-ti cele dneve preživijo v sobi ali na dvorišču, kjer so prepuščeni sami sebi. Med zdravljenjem v bolnišnici so zdravila brezplačna, ko pa so pacienti že odpuščeni, si morajo zdravila plačati sami. To je tudi razlog, d se večina pacientov vedno znova vrača nazaj v bolnišnico. Najpogostejši primeri so osebe z shizofrenijo ter odvisnost od drog.
Proste dni sem preživela v vrtcu v vasi Brufut, ki ga je ustanovila organizacija za otroke, katerih družine si šolanja ne morejo privoščiti. V vrtec sem hodila z namenom deliti znanje glede osnovne oskrbe ran pri otrocih. Gre za manjše rane, odrgnine, ki jih otroci dobijo med igranjem. Ranice sem otrokom oskrbela, očistila in zaščitila z jodom ali antibiotično kremo ter pokrila z obližem. Pokazala in razložila sem tudi učiteljicam v vrtcu, da lahko kasneje pravilno oskrbo izvajajo tudi same. Pred odhodom v Gambijo sem zbirala donacije, s katerimi sem lahko kupila material za oskrbo ran in tudi za nakup obližev. Obliži, ki jih poznamo v Sloveniji so tam zelo dragi. Celo dražji od antibiotične kreme, ki stane nekaj centov, medtem ko obliži stanejo več evrov, tega pa si večina ljudi tam ne more privoščiti. Poleg oskrbovanja ran, sem učiteljicam pomagala tudi med poukom, pri pisanju domačih nalog in reševanjem nalog med poukom. Med prostim časom sem se z otroci tudi igrala in zabavala.
Na začetku sem v bolnišnici delala od 8. ure do 14. ure, kar je tudi delovnik zaposlenih sester v bolnišnici. Kasneje sem po potrebi, na urgenci, delala tudi kakšno uro ali dve več. Komunikacija z zaposlenimi je potekala v angleščini, prav tako je večina pacientov znala angleško. So se pa našli posamezniki, ki niso govorili angleško, to so bili predvsem starejši ljudje, z njimi se je bilo moč sporazumevati le v avtohtonih jezikih. Delo se je vedno začelo enako, s čiščenjem površin, nočnih omaric. Postopek čiščenja je potekal z dvema krpama. Prva se je namočila v vodo z dodanim čistilom, druga pa v čisto vodo. Na urgenci so se enkrat na dan menjale rjuhe, ki so bile edino pregrinjalo bolniške postelje. Vzglavnika in odeje ni bilo. Na oddelkih so se rjuhe menjavale po potrebi. Rjuhe so se prale v bolnšnični pralnici, kjer so imeli štiri pralne stroje.
Na urgenci so medicinske sestre sprejemale bolnike in jih obravnavale v celoti, od sprejema do odpusta. Če je bilo potrebno,da jih pregleda zdravnik, se je le-tega poklicalo. V bolnišnicah je izjemno pomanjkanje zdravnikov in večina jih prihaja iz tujine. Ti pridejo le začasno, preko humanitarnih odprav. Bolniki na urgenco prihajajo s spremstvom družinskega člana ali prijatelja, saj morajo nato svojci, če je to potrebno, odnesti vzorec krvi v laboratorij in iti v lekarno po zdravila. Če predpisano zdravilo ni bilo dobavljivo v bolnišnični lekarni so ga morali poiskati v drugih lekarnah. Sprejem na urgenci zahteva plačilo storitev laboratorija, prav tako se plačujejo zdravila v lekarnah izven bolnišnice. V bolnišnici materiala zelo primanjkuje. Nimajo sterilnih paketov kot jih imamo mi, vsako jutro se dvigne posodica s sterilnimi gobicami in sterilnimi zloženci in inštrumenti (škarje, pinceta, pean) iz sterilizacije. Na urgenci niso niti imeli sterilnih rokavic. Sterilne rokavice na oddelkih sicer imajo, vendar omejeno število, ne za vse bolnike s septičnimi ranami. Prav tako večina sester ne uporablja sterilnih rokavic pravilno. Vse se je delalo z navadnimi rokavicami. Na oddelkih je po čiščenju in menjavi rjuh sledil prevez ran, posebej na kirurgiji, po tem so zdravniki imeli vizito in okoli 12 ure se je po oddelku razdelilo terapijo. Tudi, ko so bolniki sprejeti na oddelek so svojci vedno v bližini, saj večina jih spi na hodnikih, kjer preživijo dneve in noči, dokler oseba ni odpuščena. Prav tako morajo kupiti vso terapijo in material, če ga pacient potrebuje za preveze. Če bolnik tega nima, se mu tista terapija ne da, oziroma si material bolniki med seboj izposodijo.
Če oseba umre doma, morajo svojci pripeljati truplo na urgenco, da zdravnik potrdi smrt. Vsako truplo se zavije v blago, ki ga prinesejo svojci in se odpelje v mrtvašnico.
Imela sem tudi možnost ogleda operacije, in sicer dveh abdominalnih operaciji, ki sta jo izvedla kirurga iz Kube. Povedala sta, da se na Kubi srečajo s takšnimi hudimi primeri dvakrat na leto, medtem ko sta tukaj imela kar dva primera v enem dnevu. Pri obeh pacientih je šlo za primer razjed na želodcu in je kasneje prišlo do perforacije. Oba sta obisk pri zdravniku odlašala dokler ni bila bolečina neznosna, zato je tudi prišlo do tako resne situacije. To je značilno za ljudi tam, da se izogibajo obiskov pri zdravniku, saj si večina ne more privoščiti samega zdravljenja. Prav tako se večina jih še vedno drži domačega zdravljenja, z naravnimi sredstvi, kar pa seveda ni vedno učinkovito. Sama operacija, ki sem jo gledala je potekala kar podobno kot potekajo stvari pri nas, edino kar je bila razlika je, da kljub temu, da imajo na monitorju možnost spremljanja EKG-ja le tega ne uporabljajo, razen pri starejših bolnikih. Po operaciji se pacienta, da v sobo zraven operacijske (kot zbujevalnica), kjer se spremljajo vitalne funkcije in zbujanje bolnika, ampak bolnika spremlja sorodnik, ki sedi zraven njega in ne zdravstveno osebje. Bila sem lahko tudi prisotna pri carskem rezu.
Delo v njihovi bolnišnici poteka zelo drugače kot pri nas, ljudje so zelo leni, kar se pri izvajanju dela tudi opazi. V teh 9 tednih sem se naučila kako delovati v okolju, kjer nimaš na voljo pripomočkov in materiala kot pri nas in se moraš znajti v okolju, ki je zelo drugačno od našega. Samo delo so mi olajšali zaposleni, tako sestre kot zdravniki, saj so bili vsi zelo prijazni. Malo dlje je trajalo, da so mi začeli zaupati ampak, ko so mi, sem lahko pomagala pri skoraj pri vseh intervencijah. Prav tako sem prvič vstavila stalni urinski kateter pri pacientu, zašila par manjših ran, sodelovala pri porodu in tudi asistirala diplomirani babici in uredila novorojenčka takoj po porodu. Lahko sem vstavljala i.v. kanale, pripravljala zdravila, jih aplicirala, seveda pod nadzorom diplomirane medicinske sestre in se vključevala v zdravstveni tim.
Izkušnja je bila zelo dobra, kljub slabšemu začetku, sem kasneje tam preživela kar nekaj prelepih tednov, kljub temu, da je delo v bolnišnici bilo naporno, ne fizično ampak psihično. Pomagali so zagotovo popoldnevi preživeti na plaži, druženje z drugimi prostovoljci in domačini, ter raziskovanje države z izleti. Ljudje v Gambiji so zelo odprti in dobrodušni. Vsi so nasmejani, polni veselja, živijo življenje brez stresa, v počasnem ritmu, nikamor se jim ne mudi, živijo iz dneva v dan in kljub temu, da imajo zelo malo materialnih stvari v primerjavi z nami so zadovoljni s tem kar imajo in so za hvaležni za vsako malenkost. Velik poudarek je na sami družini in odnosih med ljudmi, kar je bilo zelo lepo videti in doživeti. Vsi so pripravljeni pomagati in dati kljub temu da nimajo dosti.
Za opravljanje prakse v tujini sem se v prvi vrsti odločila, saj sem mnenja, da na matični fakulteti znotraj praktičnih vaj nisem dobila celostne izkušnje z delom v laboratoriju oziroma z delom, povezanim s procesiranjem podatkov. Hkrati sem želela sama sebi dokazati, da sem zmožna tako velikega podviga – popolnoma sama za pol leta odriniti in preživeti v neznanem. Iskreno povedano, Islandija zame ni bila prva izbira. Čeprav je bila ena izmed mojih top 5 izbir, je bila vseeno najbrž zadnja na seznamu. V glavnem sem si, poleg še nekaterih drugih držav, želela v Nemčijo in Veliko Britanijo, saj sta ti dve državi znani kot motivirani in tehnološko napredni, Islandija pa mi je bila bolj plan B. Pa vendar sem dobila pozitiven odgovor samo iz tega odmaknjenega, malega otočka – in proti pričakovanji dobila več, kot sem si kdaj upala pričakovati.
Želim si, da bi lahko rekla, da je celotna izkušnja potekala kot po maslu in po tolikem času je res občutiti tako. Pa vendar se je prvih nekaj dni zdelo kot pekel. Samo potovanje je zaradi predvsem vremenskih razmer namesto slabih 24 ur potekalo skoraj 3 dni. Poleg tega sem imela vmes nekaj manjših spodrsljajev, zaradi česar sem se večkrat vprašala, ali delam prav. In naslednjih 4 in pol mesecev mi je dalo jasen odgovor – da, prav sem naredila. In razen občasno 'muhastih' vremenskih razmer (beri snežne nevihte) mi samo bivanje in opravljanje prakse v Akureyriju ni predstavljalo nobenih izzivov.
Mislim, da lahko takšna preizkušnja marsikomu odpre oči, pomaga človeku še bolj spoznati samega sebe ali se najti. Osebno se mi zdi, da sem dokončno spoznala kdo sem, ko sem živela skoraj 3000 kilometrov stran od doma, v svoji začasni sobici, neodvisna od družine in od 'cimrov'. Čas, ki sem ga prej namenjala obšolskimi obveznostmi, družini in 'kafetkanju' s prijateljicam, je bil zdaj v prvi vrsti namenjen spravljanju novega življenja v red ter na dolgi rok, prilagajanje bioritma na novi vsakdan. Že res, da tudi tu spoznaš ljudi, s katerimi 'kafetkaš' in preživljaš čas na takšen ali drugačen način, a so ti v samem začetku navsezadnje vseeno še 'neznanci', tako da sem imela več kot dovolj časa tudi zase.
Takšna izkušnja ti poleg osebne rasti omogoči tudi razširjanje znanja – poleg delovnih izkušenj, ki sem jih pridobila z opravljanjem prakse, sem bila primorana vsaki dan komunicirati v angleščini, s čimer sem izboljšala svoje komunikacijske sposobnosti v tujem jeziku. Prav tako so mi mentorji z veseljem dovolili, da se parkrat tedensko udeležim predavanj na fakulteti, kjer sem obiskovala predavanja o zgodovini in geografiji Islandije, ter se učila še samega jezika.
Kar se tiče same kulture pa se mi zdi, da bi se imamo Slovenci še marsikaj za naučiti. Ljudje tam se veliko bolj zavedajo svoje zgodovine in kulture, ju spoštujejo in se ju trudijo obdržati v zavesti. Ponosni so na to, kdo so in od kod prihajajo. Prav tako imajo veliko bolj spoštljiv odnos do narave, namreč svoje življenje so prisiljeni prilagajati hudim zimskim razmeram ter delovanjem ognjenikov. Bolj spoštljivi in prijazni pa so tudi do sočloveka. Kljub temu, da so se ves čas predstavljali kod 'sramežljivo' ljudstvo, se je izkazalo, da ga ni neznanca na cesti, ki se ti ne nasmehne in te pozdravi, in ni ga neznanca, ki ti ne bi bil pripravljen pomagati.
Erasmus je izkušnja, ki bi jo po mojem mnenju moral izkusiti čisto vsak posameznik – od zgovornih zabavljačev, ki bi imeli s to izkušnjo priložnost spoznati ljudi različnih kultur in ozadij, do tistih, ki dvomijo vase in svoje zmožnosti, saj bi jim ta izkušnja definitivno pokazala, česa so zmožni. Verjamem, da ga ni posameznika, ki ne bi neizmerno užival in si ustvaril nepozabne spomine.
Se sprašuješ, zakaj na izmenjavo? Oklevaš s prijavo? Naj ti nekaj povem. »Ful je fajn«. – árgo. Res je, za študij v tujini je potrebno precej poguma. Ko se prijaviš, se zdi še vse tako daleč in neresnično. Potem greš tri krat spat in že urejaš vso potrebno dokumentacijo, nestrpno klikaš refresh gumb ali je prišel kak nov mail in grizeš nohte od nervoze ali bo se vse pravočasno uredilo… In potem pride dan, ko tehtaš spodnje perilo, da ne presežeš omejitve kilogramov prtljage, že nekaj ur kasneje pa s črvičenjem v trebuhu sediš na letalu in greš v neznano, daleč proč od domačega brloga, kjer je vedno vse v redu, tudi kadar ni. Potem pristaneš, prideš v mesto in si misliš »Sploh ne vem ki sn«. – árgo. Sledijo ure, dnevi, tedni spoznavanja okolice in ljudi in ko se končno počutiš kot doma, pride dan, ko spet pakiraš spodnje perilo in hkrati upaš, da magnetki za mamo in babico ne prevagajo meje dovoljenih kilogramov. »Nebi si mislo«.-árgo, da ti izmenjava pusti takšen življenjski pečat, kakorkoli klišejsko se to sliši. Primoran si se znajti, preživeti in zaupati vase in v svoje sposobnosti. Hkrati spoznaš še en kup zanimivih ljudi iz celega sveta, njihovo kulturo in mišljenje, kar je v današnjem multikulturnem svetu vedno dobrodošlo. »Nea cinclaj tolko«.- árgo. Prijavi se! Erasmus ni mus, je pa fajn!
Pod koordinatorstvom Univerze v Madeiri sem med 4.3. in 24.5.20219 opravljala klinično prakso v tamkajšnji bolnišnici. Prvo polovico izmenjave sem opravljala klinične vaje na psihiatričnem področju v privatni kliniki za zdravljenje duševnih in psihiatričnih bolezni moških, t. i. Casa de Sande Sao Joao de Deus. Po končanih vajah iz psihiatrične zdravstvene nege pa sem prakso nadaljevala v glavni, javni bolnišnici v Funchalu, kjer sem bila dodeljena na splošno in abdominalno kirurgijo.
Ves čas izmenjave v bolnišnici mi je bila v oporo mentorica, sestra Sara – ki me je vedno vzpodbujala k samostojnemu delu, opravljanju intervencij, podrobno mi je predstavila ves oddelek in njihovo specifiko dela. V delovni proces sem bila zelo lepo sprejeta in vključena, lahko pa sem povsem samostojno izvajala intervencije pri pacientih in na koncu tudi dokumentirala vitalne funkcije/aplicirane s terapijo/ intervencije v portugalščini v njihov program. Zaključna evalvacija je bila sestavljena iz ocene prakse, študije primera in ocen mentorjev.
Izkušnja je bila čudovita. Jaz bi poslala vsakega študenta, vsakega posameznika, če ne za tri mesece, pa vsaj za en mesec nekam, ker se res naučiš (če pustimo ob strani jezik in vse ostalo) samostojnosti, znajti se v neki situaciji v tujem okolju, s tujimi ljudmi, ki jim tudi angleščina ne gre tako gladko oz. kateri drug tuji jezik. Pa naučiš se živeti recimo z manj stvarmi, ker v okolju, kamor sem bila postavljena, sem imela samo študentsko sobo, kopalnico, pa je bilo to to.
Predvsem pa na sebi gradiš, na sebi delaš, da postaneš dosti bolj samostojen, neodvisen. Premalo časa vzela tam, za izmenjavo, za malo več kot tri mesece bi lahko šla. Ker je to res bila najboljša izkušnja tekom študija. Več pridobiš kot izgubiš na koncu.
Moja Erasmus praksa je bila na Nizozemskem v Enkhizenu, v Severni Holandiji v trajanju 5 mesecev, od 1. 8. 2020 do 31. 12. 2020. Delala sem v podjetju, ki se ukvarja s proizvodnjo rastlinskih semen, na oddelku za raziskave in razvoj, oddelku za bioinformatiko.
Moj glavni projekt je bil razviti novo bioinformacijsko okolje za odkrivanje virusov v rastlinskih siRNA-seq za sistem Galaxy, za vsakodnevno uporabo. Imela sem priložnost delati v programskih jezikih Python, R in Nextflow. Delo na projektu je potekalo v Linux operacijskem sistemu. Pridobila sem znanje o rastlinski fitopatologiji, rastlinskem imunskem sistemu in rastlinskih virusih. Zame je bila to zelo pozitivna izkušnja in niti epidemija mi ni preprečila, da bi uživala.
Na izmenjavi sem spoznala veliko dobrih prijateljev. Bioinfo ekipa, s katero sem imela priložnost delati, je bila nadvse prijazna in odprta, pripravljena, da me vsega nauči in da me podpira pri mojem projektu. Poskusila sem maksimalno izkoristiti to priložnost in sem zelo srečna in zadovoljna s prakso in časom preživetim v tujini.
Domov sem prišla bolj samozavestnejša, z dragocenimi izkušnjami. Spoznala sem dobre prijatelje in lahko res pohvalim Erasmus izmenjave. Vsakemu študentu bi priporočila, da si drzne in gre na Erasmus ter tako maksimalno izkoristi svoje študentske dni.
Praktično usposabljanje sem v okviru Erasmus programa opravljala v Lublinu na Poljskem v trajanju 3 mesecev. Tam sem opravila zdravstveno nego na internističnem področju, zdravstveno nego na ginekološkem porodnem področju in izbirno klinično usposabljanje, ki skupaj predstavljajo 21 ECTS kreditnih točk.
V okviru vseh naštetih področij sem prakso opravljala na onkologiji, nevrologiji, anesteziologiji, gerontologiji, pediatriji, hospicijumu, ginekologiji, pljučnem in porodnem oddelku. Praksa je potekala v manjših skupinah po 5 študentov, ki smo delo opravljali pod nadzorom šolskega mentorja.
Tekom izmenjave sem se naučila veliko novosti v zdravstveni negi in v praksi opazila drugačne pristope in organizacijo v primerjavi s Slovenijo. Všeč mi je bilo tudi, da sem prakso opravljala v štirih različnih bolnišnicah in še v Hospiciomu, ki ga v Sloveniji nismo še imeli možnosti obiskati.
Spoznala sem veliko novih prijateljev iz različnih držav sveta, ki so naredili moj Erasmus popoln. Razmišljam še o naslednji izmenjavi in vsem priporočam, da si ustvarijo prečudovito življenjsko izkušnjo.
V zimskem obdobju od 15.9.2019 do 15.11.2019 sem opravljala prakso iz področja kirurgije v Splošni bolnišnici Tripoli. Prvih 30 dni sem bila na oddelku za kirurgijo. Prakso sem opravljala od ponedeljka do petka s pričetkom ob 8. uri. Način dela je bil vsak dan podoben. Zjutraj sem pacientom izmerila krvni tlak in pomagala pri aplikaciji medikamentozne terapije. Sledila je vizita kjer smo opravili prevez rane, pregledali kako se celi, povprašali o počutju pacienta. Če je bilo potrebno, sem pacientom odvzela kri za laboratorijske preiskave.
Nadaljevali smo z nego pacientov in priprave na operacije, ki je zajemal britje mesta operacije, povijanje nog z elastičnim povojem, psihološka priprava pacienta. Pacientom sem nato izmerila krvni sladkor pri katerih je bilo to potrebno in aplicirala inhalacijsko in medikamentozno terapijo po naročilu zdravnika. Ko so pacienti prišli iz operacije na oddelek, sem jim izmerila krvni tlak in telesno temperaturo.
Do pacientov sem hodila samostojno. Veliko oviro je predstavljalo komuniciranje, saj pacienti niso razumeli angleško. Tako sem se naučila osnovne grške besede o intervencijah, ki sem jih pri pacientih najpogosteje izvajala. Kljub slabši komunikaciji s pacienti, nisem prejela slabe kritike ali začudenih pogledov.
V bolnišnici so večji poudarek posvetili duhovni oskrbi. Pacienti, ki so to želeli so jih lahko obiskali duhovniki. To je velik pomen predstavljalo pacientom predvsem s paliativno oskrbo. Svojci so paciente lahko obiskovali kadarkoli, točnega časa obiskov nimajo zastavljenega. Veliko krat se je zgodilo, da je svojec tako prespal v bolnišnici na zložljivih naslonjačih. Oddelek so morali zapustiti edino v času vizite. S prakso sem zaključila ob 16 uri.
Naslednjih 15 dni sem bila v operacijskem bloku. Na začetku so me poučili o sterilnosti, oblačenju v OP, kirurškem umivanju rok. Osebje zaposleno v operacijski sobi je v večjem številu govorilo angleščino, predvsem zdravniki. Videla sem veliko različnih operacij, ki so me veliko naučile, saj mi je bilo lažje razumeti post operativno nego. Imela sem tudi priložnost asistiranja pri sami operaciji, kjer me je vodil zdravnik. Tekom operacije mi je razložil tudi operativni poseg. Poučili so me o zdravilih, ki jih uporabljajo pri splošni anesteziji in mi dali priložnost, da sem jih lahko tudi samostojno aplicirala po naročilu zdravnika. Naučila sem se grška imena osnovnih instrumentov, ki jih uporabljajo pri operacijah in tako lahko tudi samostojno sodelovala pri operaciji kot instrumentarka.
V času opravljanja prakse je izziv predstavljalo sporazumevanje v timu, saj veliko zaposlenih ni govorilo angleško. Za sporazumevanje smo si pomagali z spletnim prevajalnikom. Ker sem tekom dni spoznala njihov delovni proces, se vključila v njihov tim, mi pogovorni jezik ni predstavljal večje ovire. Bi pa bilo lahko bolje, če bi vsak dan v izmeni bil vsaj en zdravstveni delavec, ki razume angleško. Tako bi mi lahko razložili veliko več stvari.
Ne glede na vse izzive, mi bo izmenjava za vedno ostala v spominu in jo priporočam tudi ostalim študentom, saj veliko doprinese k osebnemu in strokovnemu razvoju.
Psihiatrična klinika
Delo sem opravljala na zaprtem moškem oddelku, kjer obravnavajo paciente odvisne od prepovedanih substanc, samomorilnim nagnjenjem, depresijo, blodnjami, halucinacijami, delirijem… Mentor mi je na začetku predstavil sistem sprejema ter nadaljnje obravnave pacienta. Razložili in pokazali so mi računalniški sistem, preko katerega vpisujejo vse potrebne podatke o pacientovem stanju. Kot študentka sem pripravljala terapijo ter jo kasneje aplicirala, prevezovala sem kronične rane, sodelovala na skupnih srečanjih ter drugih aktivnostih, ki pripomorejo k izboljšanju pacientovega zdravstvenega stanja. Pacienti se morajo na tem oddelku držati tudi pravil, s katerimi smo jih seznanili ob sprejemu. V tem času sem bila 3 dni na oddelku, kjer zdravijo odvisnike od alkoholizma. Tekom treh dneh sem dobila vpogled v delo medicinske sestre na tem oddelku ter spoznala specifične težave teh pacientov.
Bolnišnica – kirurgija
Praksa je bila popolnoma drugačna. Z mentorico sva obravnavali 5-7 pacientov. Obravnava je potekala po življenjskih aktivnostih in potrebah pacienta. Aktivnosti, ki sem jih izvajala, so bile: ureditev pacienta ter okolice, prevez rane, priprava in aplikacija zdravil, aplikacija kisika, dokumentiranje intervencij v računalniški program, odvzem krvi, oskrba stome ter pomoč pri hranjenju. Prisotna sem bila tudi na dveh operativnih posegih.
Vsekakor je bila to nepozabna izkušnja, ki bi jo, če bi bilo možno, še enkrat ponovila. Pa šla bi za dlje časa, ker se mi zdi to takšni zadnji trenutek preden greš potem v službo, pa neka nagrada za delo tekom študija. Se mi vseeno se zdi, da je težko, da moraš temu študiju posvetiti veliko časa. Na koncu je bila to taka pika na i, da sva s sošolko šli in da sva si to tudi zaslužili. Vsem vsekakor priporočam, da grejo in da uživajo.
ERASMUS+ - Zakaj se odločiti?
Erasmus+ je izkušnja, ki jo lahko izkusiš samo, ko si študent. Erasmus+ je program, ki ti bo podaril neverjetno življenjsko izkušnjo, naučil se boš novih spretnosti, odgovornosti, samostojnosti in tisto najpomembnejše – PRIDOBIL BOŠ NOVE IN ODLIČNE PRIJATELJE ZA CELO ŽIVLJENJE! To ni samo izkušnja, ki te bo naučila dodatnih življenjskih vrednot, ampak boš tudi bolj konkurenčen v primerjavi z drugimi diplomanti v Sloveniji in širše, naučil se boš novega jezika, spoznal boš novo kulturo in način življenja. Vse, kar ti je do sedaj manjkalo, je prav Erasmus +!
Ja, verjetno ti se zdi da je zelo mrzlo, preveč snega, drago... Je, bilo je zelo mrzlo (-24 stopinj ko sem prišla) ampak ni nikoli bilo tako mrzlo, da bi nas oviralo pri norih zabavah. Sneg – najmanjši problem – veliko zanimivih aktivnosti: smučanje, drsanje, savne, tek na smučeh, ribolov na ledu... Je, drago je. Ampak, ko si študent in z omejenim sredstvi, to ni problem J Vedno se najde alternativna rešitev. Najpogostejše vprašanje je bilo: v povprečju, koliko denarja potrebujem? Štipendija je 400 EUR, in ti je mogoče še kakšnih 200 EUR potrebno. Odvisno, kaj hočeš. Ampak, če si želiš videti vse, izkusiti vse, družiti se in maksimalno uživati – je 600 EUR zadosti.
Finska ni bila moja prva izbira, ampak me res veseli da sem prav Finsko dobila. Takšna razlika v načinu življenja, popolnoma drugačna kultura, drugi časovni pas – VAU! Novi svet, nova kultura, nov jezik, nova Univerza. Izjemno udobna, moderno opremljena in lepa Univerza. Užitek je bil učiti se in družiti s prijatelji po predavanjih. Še vedno kontaktiram z večino ljudmi, ki ste jih videli na slikah, in 50 % sem jih že obiskala v njihovih državah. Poleg tutorja in koordinatorja, boste dobili tudi „družinske prijatelje”, ki vam bodo zagotovo popestrili vaše dneve bivanja na Finskem. Finci res niso toliko zaprti, kot vsi govorijo. Moja prijatelja sta bila Helena in Januu, ki sta res skrbela za nas, kot da smo družinski prijatelji. Prijateljstva z Erasmusa nikoli ne minejo. Ni te treba biti strah, če greš sam na Erasmus. Tudi jaz sem šla sama. Tako bo mogoče celo najbolje. Vedno obstajajo ljudje, ki ti bodo pomagali ali pa poiskali pomoč za tebe.
Finska je država, ki jo je definitivno potrebno obiskati in ji dati priložnost. Ta narava, gozdovi, jezera, čisti zrak… Tega ni mogoče videti nikjer drugje kot na Finskem. In seveda, Božiček je na Finskem (lahko ga tudi obiščete).
Odšla sem opravljati klinične vaje za 5 mesecev v Irsko. Urejati sem pričela vse dokumente, ki so potrebni za izmenjavo skoraj 6 mesecev prej. Urediti sem si morala šolskega predavatelja, ki je bil mentor te izmenjave (izbrati moraš nekoga, ki ti je nosilec kliničnih vaj, ki jih želiš opravljati v tujini).
Ne paničari, če ne gre vse tako hitro kot si upal, da bo šlo. Če ne veš, katere dokumente moraš izpolniti oz. kje se le-te najde kontaktiraj FZV mednarodno pisarno ali UM mednarodno pisarno. Če ne dobiš odgovora v roku dveh dni, še ni konec sveta, saj nisi edini, za katerega urejajo zadeve za izmenjavo.
Poskusi poizvedeti čim več o izmenjavi in potrebnih dokumentih sam na Erasmus+ spletni strani, na FZV in na UM strani. Ko že urediš vse dokumente, ki jih zahteva Erasmus+, UM in FZV, se lahko zgodi, da bo tuja fakulteta zahtevala še kakšna dodatna potrdila, dokumente.
V mednarodni pisarni v tujini so mi poslali možnosti namestitve in sicer njihov študentski dom ali pa gospa, ki oddaja sobo tujim študentom in dijakom, ki so v internatu. Izbrala sem gospo, kajti njena hiša je bila dosti bližje bolnišnici kjer sem delala kot pa študentski dom. Niti malo mi ni žal. Kajti postali sva takšni prijateljici, da še ostajava v stikih, tako z njo kot tudi z njeno sestro, njeno mamo in njeno najboljšo prijateljico. Ker sva se tako zelo razumeli mi je vedno kupila vstopnico za dobrodelne koncerte. Sama se je izrazila, da je to “little treat for you cause you‘re so good to me, and I have no problems with you.“ Vedno sva uživali v družbi druga druge. In vedno je potem pravila, da me sedaj, ko sem tukaj mora tudi kulturno osveščati. Imeli sva se super prav na vsakem koncertu. Plačevala sem 140€ na teden oz. 560€ na mesec (vse vključeno: hrana, topla voda, elektrika, internet, pranje perila,…).
Waterford je mesto, ki nekako spominja na Velenje in Celje. Vsi se poznajo med sabo in čez kakšna dva meseca sem že jaz poznala kar precej ljudi. Imajo veliko muzejev saj je to eno najstarejših mest na Irskem, Vikinško mesto.
Bila sem edini študent, v juniju so prišli 4 dijaki iz Avstrije in 2 iz Španije na delovno izkušnjo, s katero si bodo izboljšali znanje angleščine. Erasmus zabave so ene najboljših zabav kar sem jih obiskala, kajti tam se združi ogromno različnih nacionalnosti in s tem tudi različnih idej za temo zabave. Konec aprila so me prišli obiskati moji prijatelji. Dva dni smo preživeli v Dublinu, potem naslednja dva pa v Waterfordu kjer sem stanovala. V Dublinu smo obiskali živalski vrt in nacionalni muzej.
Erasmus je noro fajn – poskusi tudi ti!
Po naravi sem takšna, da zelo rada potujem. Ko sem kot brucka prvič vstopila skozi vrata FZV in srečala Aleksandro, ki je doživeto in razburljivo razlagala o Erasmus izmenjavah, sem takoj vedela, da je to to kar želim sama izkusiti. Že takrat sem vedela, da se bom izmenjave 100 % udeležila in mi tega nič ne bo preprečilo. Po dolgem razmisleku in idejah sem se odločila za sosednjo Avstrijo in njeno prestolnico Dunaj. Morda se sprašujete čemu Dunaj, ko pa je toliko drugih izbir. Dunaj me je že v osnovni in srednji šoli na ekskurzijah neverjetno očaral. Že takrat sem vedela, da to ni zadnji obisk, tako kot tudi zadnji dan izmenjave ni bil. Želela sem postati Dunajčanka, izpiliti znanje nemščine in obenem uresničiti svoje sanje iz otroštva, da živim v velikem mestu, kjer imaš vse kar rabiš, pri roki.
V sklopu izmenjave sem opravljala prakso kot študentka Zdravstvene nege, in sicer pri predmetih Zdravstvena nega na internističnem področju, Zdravstvena nega na pediatričnem področju in Zdravstvena nega na ginekološkem področju. Določili so mi Kliniko Hietzing, kjer sem lahko na celotni kliniki opravila vse tri prakse. Tako sem že bila na lovu za stanovanjem in hitro je prišel 28. 2. 2022, ko sem odpotovala v Avstrijo. Prakso sem opravljala med 1. 3. 2022 in 31. 5. 2022. Spoznala sem veliko ljudi, tako v Kliniki, kot tudi v zasebnem življenju, s katerimi sem ostala v stiku tudi po koncu izmenjave.
Življenje na Dunaju je pripomoglo k moji osebni rasti, samostojnosti in predvsem spoznavanju sebe. Nikoli ne bom pozabila znanja in izkušenj, ki sem jih pridobila, za katera sem zelo hvaležna. Vsem priporočam, da se za to odločijo, saj je res nekaj posebnega. Sama zelo rada raziskujem in spoznavam nove stvari na takšen način, zato mi je bilo to vrhunsko! Sigurno bom dala to še enkrat skozi! Seveda je vsega lepega enkrat konec, priznam, da sem zadnje dneve jokala kot dež, ko reality hits hard, da je tega dejansko konec. Dunaj, vidiva se še!
Erasmus ni mus, pomaga pa.
Ob vpisu na doktorski študij sem glasno razmišljala, da bi želela ponoviti izkušnjo Erasmus izmenjave. Iz okolice sem pogosto slišala: »A na izmenjavo bi rada šla? Kako si to predstavljaš, če si pa zaposlena?«
Dragi študent, ki bereš ta zapis. Zapomni si – kjer je volja, tam je pot! Program Erasmus izmenjav ponuja študentom veliko različnih možnosti za pridobivanje izkušenj v tujini. Če se poigravaš z mislijo o izmenjavi v tujini, se kar pogumno obrni na koordinatorico na fakulteti, ki ti bo z veseljem pomagala oblikovati Erasmus izkušnjo, ki bo prilagojena tvojim željam. Tudi meni je, za kar sem ji neizmerno hvaležna.
Moja tokratna izmenjava je bila kratka, trajala je 2 tedna in se je nanašala na obisk tuje delovne organizacije. V Orlandu na Floridi sem se kot mednarodna ambasadorka združenja American Association of Nurse Practitioners udeležila njihove nacionalne konference, nato pa sem v organizaciji Orlando Health opazovala delovni proces na primarni ravni zdravstvenega varstva ter vlogo medicinske sestre z naprednimi znanji v kliničnem okolju.
Izkušnja mi je prinesla veliko novih mednarodnih poznanstev, novih perspektiv in svežih idej. Z obiskom druge delovne organizacije sem imela vpogled v delo v zelo drugačnem zdravstvenem sistemu, s čimer sem dobila uvid v to, kaj v Sloveniji delamo dobro in kje še imamo priložnost za izboljšave.
Prijavi se na Erasmus izmenjavo in si pridobi dragocene izkušnje, s katerimi lahko nadgradiš svoje profesionalno delo, v delovno sredino vneseš nove ideje ter ob vsem tem nedvomno tudi osebnostno zrasteš.
V začetku aprila sem se odpravila na izmenjavo na Portugalsko, v Lizbono. Tam sem opravljala praktično delo v onkološki bolnišnici na hematološkem oddelku, kamor so me dodelili, saj sem tja odšla opravljati prakso na internističnem področju.
Izmenjave sem se zelo veselila in komaj sem čakala, da spakiram in odpotujem v Lizbono.
Pred tem pa je bilo potrebno izpolniti ogromno obrazcev in urediti dosti stvari, ampak ni bilo tako hudo kot sem sprva mislila da bo, saj so Erasmus koordinatorice ter profesorji iz naše in njihove fakultete bili vedno pripravljeni pomagati.
Glede praktičnega dela me je bilo najbolj strah tega, kako se bom sporazumevala z osebjem in pacienti, ki ne bodo znali govoriti angleško, glede na to, da sama ne znam portugalsko. Res je, da komunikacija ni bila popolna, se je pa dalo vse urediti, saj so mi osebje in pacienti vedno prišli nasproti glede tega.
V bolnišnici sem opravljala prakso tri mesece in v tem času sem pridobila ogromno znanja in spretnosti. To me je presenetilo, saj sem mislila da bo moja praksa temeljila na opazovanju glede na to, da je komunikacija morala biti prilagojena.
Zraven znanja in spretnosti sem pridobila samozavest in samostojnost ter ogromno spominov, ki bodo ostali z mano za vedno. Nikoli ne bom pozabila vseh izletov in odkrivanj prelepih krajev, ki jih država ponuja, druženj z drugimi Erasmus študenti in polno zabav, ki jih v Lizboni nikoli ni manjkalo.
Celotna izkušnja, ki ne bi mogla biti boljša kot je bila in je definitivno razlog, da izmenjavo drugo leto ponovim v novi državi, da si pridobim nove spomine za življenje.
Torej ne razmišljaj preveč, samo pojdi in se imej neizmerno fajn.
...
V mesecu aprilu sem se odpravila na Erasmus+ prakso na Portugalsko v Lizbono. Tam sem prakso opravljala na kirurškem področju, bila dodeljena na oddelek za paciente z opeklinami. Ker tega oddelka pri nas nimamo je bila moja praksa se posebej zanimiva. Priznati moram, da me je najprej skrbelo kako bom komunicirala s sodelavci ter pacienti, saj je moje znanje portugalščine bilo zelo slabo oz ga sploh ni bilo. Ampak sem kmalu ugotovila, da je moja skrb glede tega bila zaman, saj v večini vsi govorijo zelo dobro angleščino. Dodeljena sem bila mentorici ter njenemu timu, s katerimi sem delala vse tri mesece svoje prakse. To mi je bilo zelo všeč, saj sem v tem času se naučila ogromno novih stvari. Vsi so si namreč vzeli čas in mi vsak postopek natančno razložili ter mi dovolili, da sem določene stvari opravljala samostojno. To je bil definitivno praksa od katere sen odnesla največ novega znanja. Imela sem možnost, da sem bivala v študentskem domu, ki je bil v primerjavi z najemom sobe v samem mestu Lizbone, veliko ugodnejši. Tam sem bivala skupaj z ostalimi, domačimi študenti iz lizbonske univerze, ESEL, vsi so bili izredno prijazni in so me lepo sprejeli v njihovo bivalno skupnost.
Tudi mesto Lizbona je naravnost čudovito, živeti v Lizboni je neka čisto nova, drugačna izkušnja. V teh treh mesecih sem se v mesto namreč čisto zaljubila. Spoznala sem ogromno novih ljudi ter stkala nova, dobra prijateljstva z ljudmi iz vseh koncev sveta. Lizbona je definitivno mesto polno toplih ljudi, ki te sprejmejo z odprtimi rokami. Ker je Lizbona mesto, ki je polno Erasmus študentov, je temo primerno tudi nočno življenje, zabavo najdeš skoraj na vsaki ulici. Sama sem se v mesto in ljudi naravnost zaljubila.
Vem, da so vsi postopki in birokracija, ki je potrebna preden se na Erasmus dejansko odpraviš rahlo zoprna in se ti vmes zazdi, da bi najraje obupal, ampak verjemi mi, splača se. To je definitivno ena najboljših izkušenj v mojem življenju.
Na študijski izmenjavi sem bila na Nizozemskem, bolj natančno v Maastrichtu. Tam sem obiskovala Fakulteto za zdravje, medicino in naravoslovne znanosti, Univerze Maastricht.
Način študija tam je precej drugačen in temelji predvsem na praktičnem znanju, spodbujajo k inovacijam in razmišljanju s svojo glavo. Imajo organizirane mnoge športne aktivnosti in druge klube, ki se jim lahko pridruži vsak študent.
Maastricht je manjše mesto v katerem bivajo večinoma študentje iz celega sveta. Ima polno čudovitih kotičkov, dnevnih in nočnih barov, butikov, restavracij, park s potočki in večjim ribnikom. Stvari za početi res ne zmanjka, od zabav, družen, internacionalnih večerij, karaoke večerov, v februarju pustni Karneval in v aprilu Kings day, raznih športnih in kulturnih prireditev in še in še bi lahko naštevala. Maastricht je tudi super izhodišče za potovanja v druga nizozemska mesta, kot tudi druge sosednje države. Ljudje so zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Glavno prevozno sredstvo tam pa je kolo, zaradi katerega sem vsak dan tudi ‘’nehote’’ naredila nekaj zase.
Če bi me pred izmenjavo vprašali, zakaj ravno Nizozemska, na to ne bi imela odgovora. Zdaj po izmenjavi pa točno vem. Odgovor je zelo preprost, in opišem ga lahko s tremi besedami: prijatelji, potovanja in druženje.
Sama verjamem, da ne glede na to kam bi odšla na izmenjavo, so najbolj pomembni ljudje, ki jih tam spoznaš, kraji, ki jih skupaj obiščeš in stvari, ki jih skupaj počneš.
Izmenjava mi je pomagala, da sem preizkušala svoje meje, stopila iz območja udobja in se naučila živeti in delovati čisto sama. Izmenjavo bi zato priporočila vsakemu, saj je res edinstvena izkušnja, stvari, ki se jih naučiš, poznanstva in prijateljstva, ki jih tam skleneš, pa ostanejo za vedno.
Za kakršnekoli informacije o izmenjavi sem na voljo na E-mail naslovu: polona.vrb@gmail.com
