Emina Arih & Mia Vogrinčič, Dunaj, Avstrija, PRAKSA

»Odločitev za Erasmus izmenjavo sem odlagala že od prvega letnika faksa – vedno je bilo nekaj pomembnejšega, premalo poguma ali preprosto dvom, ali sem pripravljena. A danes lahko iskreno rečem, da je bilo vredno počakati. Vse znanje, ki sem ga pridobila v teh letih študija, mi je zdaj prišlo zelo prav – olajšalo mi je vsakodnevno delo in mi omogočilo lažje razumevanje zdravstvene nege tudi v tujem jeziku. Za lokacijo sem izbrala Dunaj – mesto, ki ga prej še nisem obiskala, a me je Avstrija že dolgo zanimala: zaradi jezika, kulture, narave in samega načina življenja. Že ob prihodu sem čutila, da me čaka nekaj posebnega. Običajno si nerada ustvarjam pričakovanja, saj me pogosto vodijo v razočaranje – a če bi sijih pred izmenjavo vseeno ustvarila, bi bila ta brez dvoma presežena.

Prakso sem opravljala na oddelku intenzivne nege, kjer sem se srečala z visokim nivojem strokovnosti, tehnološke opremljenosti in predvsem z izjemno srčnostjo tamkajšnjega tima. Od vsega začetka so me sprejeli odprtih rok – potrpežljivo, prijazno in pripravljeni na pomoč. S tem so mi omogočili, da sem se hitro vključila v njihovo delovno okolje, kljub začetni tremi in manjši negotovosti. Delala sem z zelo bolnimi pacienti, kar je zahtevalo veliko koncentracije, natančnosti in odgovornosti. Na srečo sem bila tam skupaj s sošolko, kar je dodatno olajšalo izkušnjo –dve glavi res vesta več. Vsak dan sva se dopolnjevali, si pomagali, se pogovarjali o izzivih in skupaj rasli.

Zaradi novo zgrajene bolnišnice je bilo začetno prilagajanje okolju nekoliko zahtevnejše –vse je bilo moderno, tehnološko dovršeno in resnično odraz prihodnosti. A po nekaj dneh dela sem se hitro navadila na nov sistem in ga celo vzljubila, saj je bil vsak vidik zasnovan zmislijo na olajšanje dela in dobrobit zaposlenih. Zanimivo je bilo tudi opazovati njihov način dela v primerjavi z našim – tudi sama sem že imela izkušnje z delom na intenzivni enoti doma. Razlika je bila očitna: zaposleni tam niso bili preobremenjeni, saj vsak opravlja naloge v okviru svojih kompetenc. Delo sem doživela kot manj stresno, bolj prilagodljivo, hkrati pa je bilo čutiti pristno željo po delu in zadovoljstvo v tem, kar počnejo.

Samo delo na intenzivnem oddelku mi zato ni predstavljalo večjih težav, saj sem imela predhodne izkušnje iz slovenske bolnišnice. Tudi aparati in monitorji so bili večinoma enaki ali vsaj zelo podobni, kar mi je omogočilo hitrejše vključevanje in manj težav pri razumevanju postopkov. Zelo sem hvaležna, da sem se na izmenjavo podala s tolikšnim znanjem in izkušnjami, saj mi je to olajšalo vsakodnevne naloge in omogočilo, da sem se lahko bolj osredotočila na učenje novih pristopov in spoznavanje drugega sistema zdravstvene nege.

Največji izziv na začetku je bila jezikovna bariera. Čeprav sem imela osnovno znanje nemščine, me je prvi teden kar malo zaskrbelo, ko sem morala razumeti hitro govorjene stavke s strokovnimi izrazi. A že drugi teden je šlo mnogo lažje – poslušanje, opazovanje in ponavljanje so naredili svoje. Do konca sem bila samozavestna v komunikaciji tako s pacienti kot z osebjem.

Poleg strokovne plati sem veliko odnesla tudi na osebni ravni. Naučila sem se bolj zaupati sebi, si priznati, da zmorem, tudi če je težko, in da tujina ni ovira, ampak priložnost. Postala sem tudi bolj samozavestna pri opravljanju dela, ki bo kmalu postalo moj vsakdan. Med mano in zaposlenimi se je vzpostavil zaupljiv odnos, ki je omogočil sistem, v katerem sem lahko postopoma izvajala vedno več intervencij. Ob vsakem trenutku negotovosti ali nerazumevanja sem takoj prejela razlago in pomoč, zato je bil odnos z obeh strani zelo spoštljiv, podporen in spodbuden. Moje zadolžitve so vključevale širok spekter aktivnosti, od osnovne nege do zahtevnejših intervencij, kot so merjenje vitalnih funkcij, rokovanje z aparati in asistenca pri različnih postopkih. Zaradi pridobljenega zaupanja in preteklih izkušenj sem bila pogosto vključena v delo, ki presega osnovno opazovanje, kar mi je omogočilo večjo samostojnost in nadgradnjo znanja. Spoznala sem avstrijsko kulturo, navade, način dela in življenja – vse to me je zelo pritegnilo.

Imela sem dovolj prostega časa, da sem raziskovala Dunaj in okolico – sprehodi po parkih,obisk kavarn in lepih stavb, tradicionalne slaščice in večerni razgledi nad mestom so zdaj nepozabni spomini. Kot ljubiteljica hrane sem bila še posebej navdušena nad pokušino tradicionalnih avstrijskih jedi, med katerimi sta izstopala slavnostni Wiener Schnitzel in sladica Kaiserschmarrn. Pri raziskovanju mesta pa me je najbolj fasciniral izjemno dobro organiziran in urejen javni prevoz. Čeprav sva sprva naredili nekaj napak pri izbiri linij in izstopali na napačnih postajah, sva sčasoma našli optimalne poti in se učinkovito naučili gibanja po mestu – iz napak se pač učimo.

Ta izmenjava je bila zame veliko več kot le praksa – bila je prelomna točka. Pridobila semnova znanja, izkušnje, samozavest in nove poglede na prihodnost. Če bi morala izbiratiznova, bi izbrala enako – edina stvar, ki bi jo spremenila, je, da bi ostala dlje časa.

Čeprav sem odločitev za Erasmus izmenjavo dolgo odlagala, danes vem, da je prišel pravi trenutek – z vsem znanjem in izkušnjami, ki sem jih nabrala do zdaj, sem izmenjavo lahko izkoristila v celoti. Izkušnja mi ni prinesla le novega strokovnega znanja in samozavesti pri delu, temveč mi je omogočila vpogled v drugačen zdravstveni sistem, kulturo dela ter pristop k pacientom. V tujini sem se prvič zares zavedala, kako pomembno je biti odprt, prilagodljiv in hkrati dovolj pogumen, da stopiš iz cone udobja – saj prav tam rasteš kot strokovnjak in kot oseba. Vzpostavila sem močne vezi s kolektivom, kjer sem se počutila sprejeto in cenjeno, z njimi sem delila tako delo kot tudi vsakodnevne izzive, ki pa so zaradi njihove podpore hitro postali priložnosti za učenje.

Tudi življenje zunaj bolnišnice mi je pustilo nepozaben pečat – od raziskovanja Dunaja, okušanja tipične hrane, do zgodb, ki sem jih delila s sošolko. Vsak dan je bil nekaj novega in vsaka izkušnja dragocena.

Erasmus mi ni predstavljal le spomina, ampak nekaj, kar me bo spremljalo tudi v prihodnosti – morda celo kot motivacija za zaposlitev v tujini.

Zame Erasmus ni bil le tuja bolnišnica in tuj jezik – bil je prostor, kjer sem se srečala s seboj, se razvila kot bodoča medicinska sestra in predvsem – začutila, da to delo resnično želim opravljati.« -Mia Vogrinčič